Ludvik Vrečič

Ludvik Vrečič - prvi prekmurski akademski slikar, dokumentarni film (2010)

Prvi prekmurski akademski slikar (1900 - 1945)

Uvod

Ime Ludvik Vrečič iz Skakovec (1900 – 1945) je mnogim poznavalcem likovne umetnosti dobro znano.  Še posebej je temu tako od leta 1966, ko ga je Vlado Sagadin, 11 let po njegovi tragični smrti, v Panonskem zborniku uvrstil v prekmursko likovno četverico, ki jo ob njem, kot najstarejšem, tvorijo še lipovski Karel Jakob, lendavski Lajči Pandur in rankovski Franc Kühar. Ko govorimo o »likovni četverici«, mislimo skupaj z umetnostnimi zgodovinarji, likovnimi kritiki in drugimi pisci na sploh prvo generacijo prekmurskih akademskih likovnih ustvarjalcev. V sestavku se ne bomo posvetili celotni četverici, temveč se bomo posvetili Ludviku Vrečiču. Zato imamo dva razloga. Prvi razlog je, da je bil Ludvik Vrečič član Cerkvene občine Bodonci, kot to izpričuje vpis njegovega krsta v rojstno matično knjigo cerkvene občine, dne 14. aprila 1900. Drugi razlog je, da bo Vrečič naslednje leto praznoval 110. obletnico rojstva. Naš sestavek ne bo povedal nič novega iz njegovega življenja; bo le strnjen sprehod skozi njegovo kratko življenjsko pot, ki jo  nekateri  opisujejo z besedo »usoda«. Njegove ustvarjalne naravnosti se bomo dotaknili le obrobno, ker le-to presega naš okvir, predvsem po strokovni plati.

Otroštvo in zgodnja mladost

Ludvik Vrečič je bil rojen 10. aprila 1900 v Skakovcih. Krščen je bil v evangeličanski cerkvi v Bodoncih, dne 14. aprila. Ob starših Štefanu in Juditi, rojeni Kumin, se kot krstna botrina navajata Ferenc Kous in Julijana Fujs. Krstil ga je takratni duhovnik cerkvene občine Karol Šiftar. V Vrečičevi družini, stanujoči v Skakovcih na hišni številki 63, sta se rodila še dva otroka, oba starejša - brat Viktor in sestra Vilma. Oče Štefan je v Skakovcih podedoval manjše posestvo, ki pa je zaradi svoje zadolženosti težko preživljalo številčno družino. Ludvik, navkljub temu da je od majhnih nog doživljal usodo zadolžene maloposestniške družine, je bil po pripovedovanju  živahen otrok.  Zgodaj je vstajal, rad je tekal po dvorišču, navduševal se je nad majhnimi rečmi. Posebej sta ga že od otroških let naprej zanimala sončni vzhod in zahod. Od brata in sestre se je naučil brati in pisati že v petem letu starosti. S šestim letom starosti je vstopil v osnovno šolo v Strukovcih. Leta 1912 je po končanem petem razredu v Strukovcih končal še šesti razred osnovne šole, in sicer v Murski Soboti. Tako v Strukovcih kot v Murski Soboti se je pokazal kot izredno nadarjen učenec. V tem obdobju je že pokazal prirojeni talent za risanje. Risal je vse, kar je videl. Kravo na paši, mačko v sobi, sosedovo hišo ali sosede. Starša sta bila zavedna evangeličana, zato sta hotela, da bi Ludvik  študiral teologijo. Takratni soboški evangeličanski duhovnik Štefan Kovač in nadučitelj Franc Ruža sta zato pregovorila starša, da sta ga poslala na evangeličansko licejsko gimnazijo v Sopron, kjer je šolanje 14. maja 1916 uspešno končal.  Še istega leta se je vpisal v peti razred trgovske šole v Zalaegerszegu in jo končal z odliko. Šesti in sedmi razred trgovske šole je končal v Sopronu, kjer je 27. aprila 1918 maturiral.

Vpoklic v vojsko in nadaljevanje šolanja

Maja  leta 1918 je bil vpoklican k vojakom v Veszprém. Po služenju obveznega vojaškega roka je zaradi nezavidljivega gmotnega položaja ostal še nekaj časa pri plačani vojski v Szombathelu, pri 83. pešadijski diviziji. Dne 2. januarja 1919 so ga od tam odpustili. Ko so se razmere po končani prvi svetovni vojni malo izboljšale, se je vrnil domov. Iz tega obdobja so ohranjene številne njegove risbe, pasteli in tudi že prva olja na platnu. Po vrnitvi iz vojske bi Vrečič rad nadaljeval s šolanjem. Možnosti so bile skromne in povrhu vsega je bilo v takratni Jugoslaviji še zelo malo visokih šol, zato se je odločil, ker je dobro obvladal madžarščino, za Budimpešto. Petega junija 1920 je dobil potni list in tako je lahko odpotoval v Budimpešto. Vpisal se je v višjo trgovsko šolo, kjer je ostal med letoma 1920 in 1921. V tem času se je najverjetneje vpisal tudi v katero od zasebnih slikarskih šol. O tem pričajo mnoge risbe aktov.

Študij slikarstva

Vrečiča je slikarstvo vse bolj prevzelo. Navkljub nasprotovanju staršev se je oktobra leta 1921 vpisal na visoko slikarsko šolo v Budimpešti. Ob študiju je opravljal razna priložnostna dela, ukvarjal pa se je tudi z umetno obrtno usnjarsko dejavnostjo. Izdeloval je usnjene, z ornamenti okrašene torbice in denarnice. Z usnjarsko obrtjo se je ukvarjal tudi kasneje in si na ta način vsaj malo izboljšal svoj gmotni položaj. Finančne težave mu niso preprečile, da ne bi marljivo študiral. Izpite, kot je to pisal v nekem pismu sestrični, je uspešno opravljal. Leta 1922 je zaprosil za madžarsko državljanstvo, ki ga je dobil leta 1929. V letu 1924 je bil dva meseca  vojak v Mariboru, kjer je napredoval v pešadijskega podporočnika. Tu se je srečal s slikarjem Božidarjem Jakcem. V vojski je bil tudi leta 1925. Počitnice je rad preživljal na domu. V Skakovcih ga je očaral okoliški pejsaž. Posvetil se mu je in tako je postal njegov najdražji slikarski motiv. Posvečal se je še portretiranju. Znani so portreti domačih. Ravno tako romov iz Krašč. Vrečič je sploh prvi, ki v slovensko slikarstvo prinese romsko motiviko. Leta 1926 se je vpisal v realno gimnazijo Svetega Štefana v Budimpešti, kjer je leta 1927 uspešno končal četrti razred. Višjo šolo je končal 20. junija 1929 in dobil diplomo profesorja ter naziv akademskega slikarja. Nekaj časa za tem je bil profesor risanja na neki  gimnaziji v Budimpešti, nakar se je odločil za samostojni umetniški poklic.

Vrečič – akademski slikar

Junija 1929 je Vrečič pisal domov in navedel, da ima lastni atelje. To je bila skromna sobica na vrhu hiše z bogato svetlobo, na Lövölde tér 4 v Budimpešti. V pismu pravi, da je v velikih denarnih težavah, vendar upa, da se bo kmalu obrnilo na bolje. Vrečič je delal veliko, prodal pa malo. Mnogo denarja je potreboval tudi za študijska potovanja. Večkrat je bil v Ljubljani, na Bledu, Bohinju in v Mariboru. Prepotoval je še Bosno, Liko in Dalmacijo. Vlado Sagadin pravi, da še Nemčijo, Italijo, Francijo in takratno Češkoslovaško. Leta 1938 je bil sprejet v Madžarsko Združenje upodabljajočih umetnikov. Po veliki noči leta 1941 je bil mobiliziran v madžarsko vojsko. Tudi tam je še naprej pridno ustvarjal.

Ustvarjalni duh in razstave

Slovenski javnosti se je Vrečič prvič predstavil leta 1928. V Jakopičevem paviljonu v Ljubljani je od 30. septembra do 23. oktobra postavil na ogled 140 del. Ta razstava ni zajela pravih razsežnosti porajajočega se Vrečičevega slikarstva. Po skopih znakih sodeč je razstavljal še v Benetkah, nekajkrat v Budimpešti, med vojno sam ali z ostalimi prekmurskimi likovniki, Jakobom, Pandurjem in Küharjem. Po vojni so bila Vrečičeva dela  razstavljena v Murski Soboti in deloma v Lendavi. Razstave je večinoma pripravil Pokrajinski muzej Murska Sobota. Ustvarjal je na mnogih likovnih kolonijah na Madžarskem. Zadnjič so bila Vrečičeva dela postavljena na ogled leta 2000. Spominska razstava ob 100. obletnici njegovega rojstva je bila na ogled v soboškem Pokrajinskem muzeju, prenesena pa v ljubljansko Mestno galerijo in mariborsko Umetnostno galerijo.

»S svojim številčno in snovno sila bogatim ter nenavadno osebno prizadetim slikarskim gradivom se Ludvik Vrečič s polno pravico vključuje v sam častni začetek prekmurskega umetniškega snovanja, ki je kljub fizični odmaknjenosti avtorja ostalo vsebinsko in razpoloženjsko trdno vsajeno v domačo zemljo. S svojo umetniško zapuščino pa pomeni Ludvik Vrečič dragocen donesek tudi k širši slovenski likovni umetnosti med dvema vojnama. Bogati jo predvsem s svojim značilnim prekmurskim folklorno-likovnim narečjem.« (Vlado Sagadin, Panonski zbornik 1966)

Zaključek Vrečičeve poti

Ludvik Vrečič je tragično umrl po koncu druge svetovne vojne.  4. julija 1945 se je sprl z ruskim vojakom (vojak mu je hotel nasilno odvzeti živež) na vlaku v Monorju (nekateri viri pravijo, da na železniški postaji), ki ga je nato ustrelil. Prizadevanja zdravnikov v vojaški bolnišnici v Monoru v bližini Budimpešte so bila zaman. Pokopan je na pokopališču v Monoru, njegov grob nam ostaja neznan.

Vrečičevo sporočilo

Vrečičeva likovna dela izražajo nepopisno čustveno prizadetost do življenja v vsej svoji širini, ljudstva, šeg in običajev, narave, kmetskega življenja in evangeličanske vere. Povedano potrjujejo nešteti motivi prekmurskega človeka, goričke pokrajine in cerkva.

Sestavil: Simon Sever, evangeličanski duhovnik v Bodoncih