Občina Cankova Občina Cankova

Informacije javnega značaja

Kontakt

Občina Cankova
Cankova 25
9261 Cankova

T: 02/540-93-70 – centrala
T: 02/540-93-77 – župan
T: 02/540-93-72 – direktor
F: 02/540-93-78
E: tajnistvo@obcina-cankova.si
I: www.cankova.si
Občina Cankova - Facebook

Uradne ure Občine Cankova

Ponedeljek: od 8.00 do 14.00 ure
Torek: od 8.00 do 14.00 ure
Sreda: od 7.00 do 17.00 ure
Četrtek: /
Petek: od 8.00 do 13.00 ure

dr. Avgust Pavel

dr. Avgust Pavel - prvi prekmurski znanstvenik - dokumentarni film (2010)

 

Pesnik, jezikoslovec in prvi prevajalec slovenskega slovstva v Madžarščino (1886-1946)

 

25.03.2000 se je v parku v središču Cankove zbrala skupina ljudi na spominski slovesnosti ob postavitvi doprsnega kipa  dr. Avgusta Pavla, prvega prekmurskega znanstvenika, pesnika, prevajalca, ki se je v tem kraju rodil 28.8.1886 in umrl 2.1.1946 v Sombotelu na Madžarskem. Njegova hčerka Judita, upokojena učiteljica zgodovine in petja iz Sombotela, je v spremstvu tedanjega župana Viktorja Voršiča zasadila vrtnico ob spomeniku svojega očeta.

 

DRUŽINA
Pavlov rod izhaja po očetu in materi iz Strukovec v Prekmurju. Oče Ivan, s priimkom Pavel, se je rodil leta 1855 v Strukovcih št. 4, pesnikova mati Elizabeta, rojena Obal, pa je bila rojena leta 1860, prav tako v Strukovcih št. 36. Pesnikov oče se je v Gradcu izučil za krojača, tam opravil tudi mojstrski  izpit in se nato naselil na Cankovi št. 17, v najetem stanovanju v Voglerjevi hiši. Elizabeto so starški poslali za nekaj časa v Körmend na Madžarskem, da bi se  naučila madžarskega jezika, nato pa so jo dali na Cankovo k notarušu Mihaelu Obalu. Tu je spoznala svojega bodočega moža, Ivana Pavla. Mlada Pavlova družina je spočetka živela v najetem stanovanju v Voglerjevi hiši na Cankovi.

 

PESNIKOVA POT
Avgusta Pavla, po domače Gustija, sta oče in mati predvsem po nasvetu župnika Jožefa Borovnjaka in učitelja Ficka, ki je bil boter nekaterim Pavlovim otrokom, poslala v gimnazijo. Po šestih razredih osnovne šole je šel v nižjo gimnazijo v Monošter, v višjo gimnazijo pa v Sombotel, kjer je leta 1905 maturiral. Ves čas šolanja je bil odličen dijak. Kot gimnazijec si je gmotno pomagal z inštrukcijami. V Sombotelu je inštruiral mlajše fante iz gimnazije. Tam je tudi spoznal življenskega prijatelja Gyulo, s katerim je postal neločljiv prijatelj. V kasnejših letih ni bilo nedelje, da se ne bi profesor, ravnatelj muzeja in pisatelj oglasil pri svojem prijatelju. To prijateljstvo je bilo velikega pomena za oba. Na ta način sta si izmenjavala znanje, misli, ideje, poglede in se podpirala z nasveti.
Po končani maturi je mati videla Gustija v duhovniški obleki, vendar ga to ni mikalo. Vpisal se je na univerzo v Budimpešti. Vpisal je madžarski in latinski jezik, dodal pa je še slovansko jezikoslovje, kateremu se je predal z vsem srcem. Iz tega je tudi doktoriral 13.12.1913 z najvišjo oceno – »summa cum laude«. Omeniti velja, da si je tudi na univerzi v Budimpešti pomagal z inšrukcijami. Inštruiral je na področju matematike in fizike Alberta Szent-Györgija, ki je pozneje postal  Nobelov nagrajenec iz biologije. Ta isti je dr. Avgusta Pavla, kot rektor univerze v Szegedu, leta 1941 uvedel kot predavatelja slavistike na isti univerzi. Ob uvedbi dr. Avgusta Pavla kot predavatelja na univerzi, je omenjeni rektor izrekel besede: »On je mene kot petošolca inštruiral v fiziki in jaz sem postal nobelovec. Zato nima nihče razloga, da bi obupal. Danes imam jaz veliko čast, da svojega bivšega inštruktorja uvedem za univerzitetnega profesorja slavistike«.
Kot študent se je Avgust zaljubil v lepo Ireno Benkö, ki je zahajala na Cankovo na počitnice k svojemu dedu. Štiriletna ljubezen je zorela in poročila sta se tik pred izbruhom prve svetovne vojne, leta 1914. Iz tega zakona sta bila rojena jeseni leta 1918 dvojčka Ivan in Andrej, ki ju je že naslednje leto pobrala bolezen. Pozneje sta bila rojena še sin Ladislav in hči Judita. Ladislav je postal inženir, oče šestih otrok in je bil leta 1975 v Čikagu  posvečen za stalnega dijakona katoliške cerkve. Hčerka Judita pa je postala učiteljica zgodovine in petja. Danes je upokojena in živi v Sombotelu.

 

AVGUST PAVEL KOT OSEBNOST
Avgust Pavel je imel razmeroma težko življenje. Kljub znanstveni usposobljenosti se mu nikoli ni izpolnila želja, da bi postal profesor slavistike na budipeštanski univerzi. Na poti so bile razne zakulisne ovire. Avgust zaradi kariere nikoli ni zatajil svojega slovenskega pokolenja in čutenja. V tem je šel tako daleč, da ni dopustil pri svojem rodbinskem imenu pisati znaka dolžine na črki a (á: Pável), kar bi veliko bolj ustrezalo madžarščini. Avgust tudi ni bil »komolščar«, ki bi se znal porivati naprej. Rajši je gledal in čakal, da ga dvigne njegovo delo. Da je bil sprejet kot predavatelj na univerzi v Szegedu, je bolj zasluga njegovih prijateljev in njegovega dela, kot pa njegove osebne zavzetosti za to.
Tudi v družini Pavlovih ni teklo vedno vse kot po maslu. Najprej je bila, po prvi svetovni vojni, pred njimi odločitev, ali naj zapustijo Madžarsko in se preselijo v Ljubljano ali naj ostanejo. Avgust se je nagibal k preselitvi, saj ga je srce vleklo k rodnemu rodu. Vprašanje je leta 1920 odločila žena, ki je bila Madžarka in si ni mogla predstavljati nenadnega velikega  kulturnega in jezikovnega skoka v povsem novo okolje. Pavel je pristal, da ostane cela družina skupaj, na Madžarskem. S to odločitvijo je njegovo delo dobilo končno zarisano smer. Po pripovedi hčere Judite, je ta odločitev pustila globoko rano v njegovem srcu do konca njegovega življenja. To zarezo razkrivajo njegove pesmi.

Prvo zbirko pesmi je izdal leta 1933 pod naslovom »Vak völgy ölen igy zsolozsma'zok« (Tako prepevam psalme v objemu slepe doline). Takrat je bil star 47 let. Javnost je bila presenečena nad izvirnostjo in silo njegovega talenta. Že čez tri leta je izdal drugo zbirko pod naslovom »Felgyujtott erdö« (Zažgani gozd), v kateri je mnogo preroškega. Jezikovno in izrazno so nam te pesmi, žal, tuje, vsebinsko pa je v njih veliko slovenskega. Pesnikova hči Judita pravi, da je imel oče zelo rad družbo. Imel je krog svojih prijateljev. Med njimi je bil na prvem mestu seveda Gyula Gefin, ki je postal ravnatelj bogoslovja v Sombotelu. Srečevali so se po domovih in žena Irenka je rada videla, da so prišli tudi na obisk k Pavlovim na dom. Hči Judita pripoveduje, da je bil oče v družbi razigran, duhovit in šaljiv. Poleg duhovitosti, smeha in zabave so imeli tudi resne pogovore, medsebojno so se bogatili v mislih in znanju. Nadalje ga opisuje kot nestrogega, neagresivnega in prijaznega moža. Nikoli ni izvajal na nobenega od bratov pritiska ali karkoli podobnega. A v svojih izjavah je bil dosleden. Tisto kar je povedal je tudi zagovarjal. Lahko bi rekli tudi, da je bil mož beseda. Vzgojo otrok je prepuščal ženi, a se vedno zanimal za otroke. Enako je imel tudi rad dijake v šoli in poizkušal predavati na zanimiv način, da bi pritegnil dijake k študiju. Hčerka tudi pravi, da oče ni bil preveč ambiciozen. Kljub vzpodbudam nikoli ni hotel narediti nobene reči zaradi kariere. Svoje je vedno pisal v madžarščini, razen mladostniške pesnitve v prekmurščini in knjižni slovenščini ter jih šele nato prevedel, kljub temu, da je tekoče govoril slovensko, hrvaško, rusko, poljsko. Pri prevodih iz slovenščine, dodajajo kritiki, ni ujel le natančnega smisla, marveč tudi zvok in slikovitost besed, zato delujejo enako močno kot v izvirniku. To velja zlasti za balade in za prevode Ivana Cankarja.
Hčerka Judita pristavlja v svoji pripovedi, da se ne spomni, da bi bil oče kdaj posebno bolan. Tega ni pokazal niti na zunaj, kaj šele, da bi o tem spregovoril. Znal je ohraniti vedrino in prijaznost v najbolj kritičnih trenutkih. Kot zanimivost omenimo še, da kot vojak Avgust nikoli ni streljal predse, marveč vedno v zrak. Tako pravijo viri, ki citirajo sestro Karolino. Temu velja verjeti, saj se je Avgust sam ustrelil v nogo, da bi se umaknili v ozadje, kjer so ga uporabljali kot tolmača za prevajanje iz ruščine. Na ta način se je izognil prilikam, ki jih ni mogel uskladiti s svojo vestjo.
Proti koncu vojne, ko so se približevali Rusi, je žena menila, da bi se bilo bolje umakniti v Slovenijo. Toda tudi tokrat mu ni bilo sojeno, da bi se vrnil v rojstni kraj. Prehiteli so jo Rusi. Pod njimi je Avgust spet igral tolmača, toda medtem je začela njegova življenjska ura tiktakati zadnje trenutke njegovega bogatega življenja. Ustavila se je 2.1.1946 v Sombotelu. Na nočni omarici je imel slovenski molitvenik v narečju »Knjigo molitveno«. Teden dni poprej je hčerki naročal: »Po moji smrti ne pozabi mojega sorodstva tam čez«.

 

VIRI
Berden, Pavel, 1976, Družina pesnika Avgusta Pavla, Stopinje št. 76: 64-75,
Fakin Anton, 1992, Pesnik in znanstvenik Avgust Pavel ter njegova družina, v 100 let GD Cankova
Jerše, M. Vestnik, marec 2000, str. 5.       

 

 

 

 

Zemljevid

Občina Cankova v Sloveniji